Umrl dolgoletni trener Danilo Vodovnik

07.01.2020




Danilo Vodovnik se je mami Ani in očetu Ivanu rodil 13. 10. 1951 v Žerjavu na Koroškem.

Osnovno šolo je obiskoval v Črni, najbolj smučarski vasi v Sloveniji, kjer je tako kot večina mladih pokazal zanimanje za alpsko smučanje, ki ga je kasneje zaznamovalo za večji del življenja. Ko je bil star štiri leta, je prejel prve lesene smuči, ob osmem rojstnem dnevu pa se je že ponašal s pravimi, metalnimi. Smučanje mu je bilo malodane položeno v zibko.

Šolanje je nadaljeval v mariborski strojni šoli in nato še na Višji tehnični. Ob prihodu v Maribor se je pridružil smučarskemu klubu Branik in spoznal glavnega trenerja Filipa Gartnerja, s katerim sta bila kasneje vrsto let nerazdružljiv tandem. S svojimi izkušnjami sta bila aktivna pri pripravi prog za Zlato lisico ter se kasneje v drugi polovici sedemdesetih let iz SK Branik pridružila trenerki ekipi reprezentance v alpskem smučanju.

Skupaj smo bili ob vseh velikih uspehih zlate dobe smučanja. Nismo si mogli predstavljati našega dela brez njegove pomoči. Z ozirom na tehnično izobrazbo je bil Danilo deklica za vse, karkoli je le dišalo po tehniki. Skupaj s Filipom sta bila sodelavca na samo na snegu, temveč tudi v popoldanskem in večernem času, ko je bilo potrebno kaj popraviti. Ali je bil to kombi, ali pregibni koli, ali motorne vrtalke s posebnimi svedri, ki jih je sam izdelal, ali radijske postaje, ali karkoli drugega. Bil je izredno zanesljiv, nanj smo se lahko zanesli v vsakem trenutku. Ekipi bi bilo mnogo težje brez njegove pomoči, vsi smo ga potrebovali in zelo cenili.

V Železarni Ravne, kjer se je zaposlil po končanem študiju, so imeli obilo razumevanja za njegovo trenersko delo in ni imel večjih težav pri udeležbi na vseh treningih in tekmovanjih.

Sredi 80. let smo se na nek način razšli. Gartner je odšel v inozemstvo, sestavile so se nove trenerske ekipe in tudi Danilo nas je zapustil. Vsakoletna večmesečna odsotnost in poklicno življenje sta bila preveč zahtevna za normalno družinsko življenje.

Skupaj z Anjo, uspešno tekmovalko in članico jugoslovanske reprezentance, sta prijateljstvo utrdila s poroko oktobra 1986. V njuni zvezi se je leto pred tem rodila hčerka Tina, leta 1987 pa še Ana. Junija 2018 pa je na svet prijokala tudi vnukinja Ema.

Leta 2015 se je upokojil, ukvarjal se je namreč s proizvodnjo in prodajo optičnih izdelkov. Ure in ure je preživel v svoji delavnici, kamor je najraje zahajal. S smučanjem pa je bil povezan vse do svoje prerane smrti. Vsake toliko časa me je poklical, Tone, kako si, kaj počneš? In skupaj sva pokomentirala tekoče rezultate naših smučarjev in se spominjala uspehov generacije tekmovalcev, s katerimi je sodeloval.

Rad je imel šport in smučanje, rad je opravljal svoj poklic. Bil je z vsem srcem povezan s svojo ekipo, skupaj smo se veselili ob uspehih in bili žalostni, če ni bilo tako, kot smo si želeli.

Vsi tvoji prijatelji in znanci smo žalostni ob tvoji prezgodnji smrti, toda spomin nate bo ostal.

Danilo, radi smo te imeli!

V svojem in v imenu vseh športnih prijateljev izrekam družini in svojcem iskreno sožalje.

Tone Vogrinec

Nazaj

Izdelava spletnih strani: Creatim

Copyright © 2007 - 2020 | Smučarska zveza Slovenije | Pravna obvestila | Piškotki | Politika varstva osebnih podatkov