DPNC – Gimnazija Franceta Prešerna omv.gif

kranj_zimadpnc.jpg
kontaktna oseba
Ivo ZUPAN
telefon
051/634-960
04/231-72-58
elektronski naslov
jwp/{vqboAtmptlj/tj
kamera
OMV center v živo

Ljubo Jasnič: "Vedno bom imel veliko srce za skoke in nordijsko kombinacijo"

23.08.2021


Ljubo Jasnič, soustvarjalec številnih uspehov slovenskega nordijskega smučanja, je pred nekaj dnevi odstopil s položaja predsednika Zbora in Odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo. Novi predsednik je Borut Meh, ki bo funkcijo opravljal do izvolitve novega predsednika na rednih volitvah v mesecu januarju, 2022.

Jasnič je bil v delo na Smučarski zvezi Slovenije je bil vpet vse od leta 1974. Od leta 1995 do 1999 je deloval kot direktor nordijskih disciplin, od leta 2010 naprej pa kot že omenjeni predsednik panoge. Nordijsko smučanje je v teh letih doživelo razcvet, športnice in športniki so osvajali velike in male kristalne globuse, odličja na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah ter zasedali mesta na stopničkah svetovnega pokala.

Najbolj trofejna panoga, smučarski skoki, so v času vodenja s strani Jasniča Sloveniji prinesli nešteto nepozabnih športnih zgodb in to malo državo umestili ob bok največjim. O tem pričajo dosežki skakalk in skakalcev od leta 1995 pa do danes: 62 posamičnih zmag ter skupno 137 drugih in tretjih mest na tekmah svetovnega pokala, 4 veliki kristalni globusi, 9 medalj na svetovnih prvenstvih in 6 medalj na svetovnih prvenstvih v poletih, 3 medalje na olimpijskih igrah ter 44 medalj na mladinskih svetovnih prvenstvih.



Kako ste prišli v športne vode, kdaj se je vse začelo?

Na Smučarsko zvezo sem prišel leta 1974 na povabilo takratnega predsednika Janeza Kocijančiča. Na zvezo sem prišel, ko ni bila dobro organizirana, to je bil čas menjave generacij. Kocijančič je takrat pripeljal nove ljudi, med katerimi sem bil tudi jaz. Sestavili smo novo ekipo. Po uspešnem projektu Podarim dobim in po osamosvojitvi smo ustanovili Športno loterijo, ki sem jo vodil dve leti. Leta 1995 sem na pobudo Franca Premka, predsednika OK Planica in generalnega direktorja Petrola prevzel nordijske reprezentance, ki takrat sploh niso imele sponzorjev. A to sem naredil pod pogojem, da bo Petrol prvi sponzor. Takrat sem želel imeti na dresih najboljša slovenska podjetja, ker sem želel, da bi bili najboljši v zimskih športih. S tem sem dobil zeleno luč, da sem šel do ostalih dobrih slovenskih podjetij. In ta maksima pri meni še vedno drži. Na dresih morajo bit slovenska podjetja, saj gre za slovenski nacionalni šport. Vem da so bila nekatera podjetja v tujih rokah ali prišla v tuje roke, a meni je pomembno, da je podjetje tukaj, da imajo naši ljudje delo v teh podjetjih, da se davki plačujejo v Sloveniji in da podpirajo slovenski šport. Gorenje je na primer vedno ostalo z nami, ko je šla krivulja rezultatov navzgor ali navzdol. Za vsakim logotipom na dresu je neka zgodba.

Zakaj ste se odločili, da odstopite z mesta Predsednika Zbora in Odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo?
Prevzel sem stranko, za katero mislim, da se iz nje da še nekaj narediti. Tistim, ki so jo potopili želim dokazati, da se da še plavati. Mislim, da je higienično, da sem se odločil, da nekdo drug prevzame vodenje panoge. Politika ne more biti v športu, ne more biti tista, ki odloča. Politika se mora umakniti in šport pustiti športnikom.

V času vašega delovanja na Smučarski zvezi se je po zaslugi športnic in športnikov ter vodstva panoge nabralo nešteto uspehov, verjetno pa ste se marsikdaj znašli tudi pred veliki izzivi?
Leta 1995 nam je marsikaj manjkalo, a bila je volja. Prišli so Jelko Gros, Danilo Pudgar, Luka Koprivšek, potem pa Primož Peterka. Po njegovih dveh izjemnih sezonah, so me sponzorji vzeli resno, ko sem jim govoril, da bomo dosegali svetovne uspehe. Potem so prišli uspehi ostalih skakalcev in skakalk, Peter Prevc, ekipni uspehi, zgodba je šla le navzgor. Nekaj je bilo sreče, veliko pa je bilo trdega dela in odrekanja. Če si fantom in dekletom rekel, da česa ni, da bo treba malo stisniti zobe, preliti malo več znoja, to ni bil problem, saj so vedeli, da smo resni ljudje in da bodo stvari tekle, tako kot je treba. S fanti in dekleti sem se fantastično razumel, dobesedno smo bili kot družina. Bili so kakšni antagonizmi v Zboru in Odboru, med regijami, a na koncu smo vedno stopili skupaj. In ko so tekmovalci to začutili je bil tudi njihov odnos popolnoma drugačen. Kdaj smo zamujali s plačili in nagradami, a to ni bil problem, vedeli so, da bo to dano.

Na kaj ste najbolj ponosni, če gledate na razvoj smučarskih skokov in nordijske kombinacije?
Naredili smo dva športna razreda v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. V izjemno čast mi je, da smo naredili to šolo, da skrbimo za izobraževanje športnikov, pa da smo skupaj z Benom Hvalo lobirali za svetovni pokal za dekleta. Po celi Sloveniji smo naredili 60 skakalnic, nekatere s plastiko, nekatere z ledeno smučino. Plastika omogoča treninge, ne glede na to kakšna bo zima, saj je važno, da se mladina nauči skakati.

Uspehe naših deklet in fantov pozna cela Slovenija in svet, kot povsod pa je za uspehe verjetno potreben določen sistem dela?
Temelj za skoke je v Sloveniji izredno dober. Naredili smo dober sistem piramide. Stopanje navzgor od kluba do vrha proizvaja nove tekmovalce in to je dalo tudi vrhunske rezultate. Mislim, da je treba ta sistem, ki smo ga postavili, zadržati. Klubi so hrbtenica. Če športnika do 14. leta ne pripraviš dobro, če stroka ne bi dobro delala, razvoja ne bi bilo. Trenerji so na skakalnicah pustili veliko ur in to v veliko večjem pomanjkanju, kot je bilo to v reprezentancah.

Smučarski skoki so precej bolj prepoznavni, gledani, popularni, če želite, kot nordijska kombinacija. Kakšen je vaš pogled na ta šport?
To je zgodba, za katero mislim, da bomo šli naprej z večjimi koraki. Ni ratalo tako, kot sem si zamislil. Tu imam slab občutek, da nismo uspeli. Prvič, to je veliko težja panoga, kot so skoki. Je veliko manj odmevna in marketinško manj zanimiva. Odločili smo se, da sponzorji skokov postanejo tudi sponzorji nordijske kombinacije in želel sem si, da bi bil ob svetovnem nordijskem prvenstvu leta 2023 vrh neke generacije. Problem pri nordijski kombinaciji je ta, da ko športnik pride na konca srednje šole, enostavno ni več motiva. Odločili smo se, da podelimo tudi štipendije, saj športniki niso imeli nobenega zaslužka. Nordijska kombinacija ni odmeven šport, tek na smučeh pa je to postal, čeprav na začetku ni bilo nekega zanimanja. A pri tekih se je pri nas vedno našel nekdo, ki je ostale potegnil za sabo. Nordijska kombinacija je težek šport, potrebnega je veliko odrekanja za malo odmeva. Velenjčani so prišli najdlje. Leta 2010 je bilo nenapisano pravilo, da do 14 leta v klubih ob skokih trenirajo tudi tek. Potem pa mislim, da ni bilo selekcije, strokovne ocene, ki bi rekla, da mora nekdo v nordijsko kombinacijo. To je zame žalostna zgodba, v kateri mislim, da nisem uspel, čeprav je krivda tudi na strani stroke. A sam pri sebi čutim, da bi moral narediti kaj več.

Kaj vas najbolj navdušuje pri teh dveh športih?
Rezultati so plod dela in odrekanja. Ampak ta skromnost in to veselje ob uspehih se je preneslo tudi med ljudi. Rana, ki smo je dobili s Covidom, ko ljudje niso mogli ob skakalnice in proge, je to, kar najbolj boli, saj ne moreš nič narediti. Priljubljenost dobiš s poštenostjo, strokovnostjo z odrekanjem in disciplino. Ljudje morajo začutiti, da si eden izmed njih. Če tega ni, je vse zaman. Fantje in dekleta so to popularnost vsak za sebe zaslužili kot osebe, s svojim obnašanjem. To je tisto, kar me navdušuje v temu športu. Ta šport je zame kolektiven. Res je, da si sam v zraku in na progi, a moraš biti v ekipi, da vidiš tiste stvari, ki so najboljše in dobiš vzpodbudo, ko si dober. Pri naših fantih in dekletih ni nič umetnega, nič ni zaigranega. In zato ljudje stojijo za njimi.

Rad bi se zahvalil vodstvu Smučarske zveze, vsem ostalim vodjem panog in dolgoletnim zvestim sponzorjem. Ko sem se leta 2010 vrnil, sem imel srečo, da so bili tam ljudje kot Tomaž Verdnik in kasneje Gorazd Pogorelčnik s svojimi sodelavci. Z majhnim številom ljudi smo naredili veliko. Predvsem pa gre zahvala vsem športnicam in športnikom, ki so me podpirali. Brez te podpore bi verjetno odšel že prej. Vsi ti fantje in dekleta, ki so vrhunski športniki in športnice, so tudi normalni ljudje. Ni vzvišenosti, ne plava se po oblakih, vsi so z nogami trdno na tleh. Poznajo solidarnost, pomagajo eden drugemu. To je zaradi vzgoje doma, pa tudi zaradi ekipnega duha. Po vseh teh letih mi je hudo, da ne bom več z njimi, a vedno enkrat pride konec. Spomini so krasni, napisal jih ne bom, vedno pa bom imel veliko srce za skoke in nordijsko kombinacijo.

Nazaj

Izdelava spletnih strani: Creatim

Copyright © 2007 - 2021 | Smučarska zveza Slovenije | Pravna obvestila | Piškotki | Politika varstva osebnih podatkov